Namen člena 51 je opredeliti področje uporabe Listine. Prizadeva si jasno določiti, da se Listina ob upoštevanju načela subsidiarnosti najprej uporablja za institucije in organe Unije. Ta določba je bila sestavljena v skladu s členom 6(2) Pogodbe o Evropski uniji, ki od Unije zahteva, da upošteva temeljne pravice, in v skladu z mandatom, podeljenim v okviru Evropskega sveta v Kölnu. Izraz `institucije` je določen v pogodbah. V pogodbah se izraz `organi, uradi in agencije` navadno uporablja za označevanje vseh teles, ustanovljenih s pogodbama ali sekundarno zakonodajo (glej npr. člen 15 ali 16 Pogodbe o delovanju Evropske unije).
V zvezi z državami članicami sodna praksa Sodišča nedvoumno določa, da je zahteva po spoštovanju temeljnih pravic, opredeljenih v okviru Unije, za države članice zavezujoča le tedaj, ko ukrepajo znotraj področja uporabe prava Unije (sodbe z dne 13. julija 1989 v zadevi Wachauf, 5/88, rec. 1989, str. 2609, z dne 18. junija 1991 v zadevi ERT, rec. 1991, str. I-2925, in z dne 18. decembra 1997 v zadevi Annibaldi, C-309/96, rec. 1997, str. I-7493). Sodišče je nedavno potrdilo to sodno prakso: `Treba je tudi upoštevati, da so zahteve, ki izhajajo iz varstva temeljnih pravic v pravnem redu Skupnosti, prav tako zavezujoče za države članice pri njihovem izvajanju pravil Skupnosti ...` (sodba z dne 13. aprila 2000 C-292/97, rec. 2000, str. I-2737, točka 37). Seveda se to pravilo, utemeljeno v tej listini, uporablja za centralne organe in regionalne ali lokalne organe ter za javne organizacije pri njihovem izvajanju prava Unije.
Odstavek 2 skupaj z drugim stavkom odstavka 1 potrjuje, da Listina ne more povzročiti širitve pristojnosti in nalog, ki so s pogodbama dodeljene Uniji. Gre za to, da se izrecno navedejo logične posledice, ki izhajajo iz načela subsidiarnosti in dejstva, da ima Unija samo tiste pristojnosti, ki so ji bile dodeljene. Temeljne pravice, zagotovljene v Uniji, učinkujejo le v okviru pristojnosti, določenih v pogodbah. Zato lahko obveznost institucij Unije, da v skladu z drugim stavkom odstavka 1 spodbujajo načela, podana v Listini, obstaja le v mejah teh pristojnosti.
Odstavek 2 tudi potrjuje, da Listina ne more povzročiti širitve področja uporabe prava Unije preko njenih pristojnosti, določenih v pogodbah. Sodišče je že opredelilo to pravilo v zvezi s temeljnimi pravicami, ki se štejejo kot del prava Unije (sodba z dne 17. februarja 1998 v zadevi Grant, C-249/96, rec. 1998, str. I-621, točka 45). V skladu s tem pravilom je samoumevno, da sklicevanje na Listino v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji ne more samo po sebi pomeniti širitve obsega ukrepov držav članic, ki se štejejo kot `izvajanje prava Unije` (v smislu odstavka 1 in zgoraj navedene sodne prakse).