Ta člen temelji na 1. členu Protokola k EKČP:
`Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.
Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.`
To je temeljna pravica, skupna vsem nacionalnim ustavam. Sodišče jo je v svoji sodni praksi večkrat priznalo, najprej v sodbi Hauer z dne 13. decembra 1979 (rec. 1979, str. 3727). Besedilo je bilo posodobljeno, vendar ima ta pravica v skladu s členom 52(3) enak pomen in obseg kot pravica, ki jo zagotavlja EKČP, pri čemer omejitve ne smejo presegati tistih, ki so predvidene v EKČP.
Varovanje intelektualne lastnine, ki je eden od vidikov lastninske pravice, je zaradi vedno večjega pomena in zaradi sekundarne zakonodaje Skupnosti posebej omenjeno v odstavku 2. Intelektualna lastnina ne vključuje zgolj literarne in umetnostne lastnine, temveč med drugim tudi patentne pravice, pravice blagovne znamke in sorodne pravice. Zagotovila iz odstavka 1 se smiselno uporabljajo za intelektualno lastnino.