Prvi odstavek temelji na 13. členu EKČP: `Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.`

Vendar pa je varstvo v okviru prava Unije širše, saj zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem. Sodišče je v sodbi z dne 15. maja 1986 navedeno pravico utemeljilo kot splošno načelo prava Unije v sodbi z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, rec. 1986, str. 1651 (glej tudi sodbi z dne 15. oktobra 1987 v zadevi Heylens, 222/86, rec. 1987, str. 4097, in z dne 3. decembra 1992 v zadevi Borelli proti Komisiji, C-97/91, rec. 1992, str. I-6313). Po mnenju Sodišča se navedeno splošno načelo prava Unije uporablja tudi za države članice pri njihovem izvajanju prava Unije. Vključitev te sodne prakse v Listino ni bila namenjena spremembi sistema sodnega nadzora, določenega v pogodbah, zlasti ne pravil o dopustnosti neposrednih tožb pred Sodiščem Evropske unije. Evropska konvencija je preučila sistem sodnega nadzora Unije, vključno s pravili o dopustnosti, ter ga potrdila in hkrati spremenila nekatere njegove vidike, kot je prikazano v členih 251 do 281 Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti v členu 263(4). Člen 47 se uporablja za institucije Unije in države članice pri njihovem izvajanju prava Unije in velja za vse pravice, zagotovljene s pravom Unije.

Drugi odstavek ustreza prvemu odstavku 6. člena ESČP, ki se glasi:
`Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.`
V pravu Unije pravica do poštenega sojenja ni omejena na spore, ki se nanašajo na pravice in obveznosti civilnega prava. To je ena od posledic dejstva, da je Unija skupnost prava, kot navaja Sodišče v sodbi z dne 23. aprila 1986 v zadevi `Les Verts` proti Evropskemu parlamentu, 294/83,, rec. 1986, str. 1339. Kljub temu se jamstva, zagotovljena z EKČP, v vseh pogledih, razen glede njihovega področja uporabe, uporabljajo na podoben način za Unijo.

V zvezi s tretjim odstavkom je treba opozoriti na dejstvo, da je treba v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice poskrbeti za pravno pomoč, če bi bilo v primeru, da takšne pomoči ni, nemogoče zagotoviti učinkovito pravno sredstvo (sodba EKČP z dne 9. oktobra 1979 v zadevi Airey, serija A, zvezek 32, str. 11). Obstaja tudi sistem pravne pomoči za zadeve, ki so na Sodišču Evropske unije.